This Traveler IQ was calculated on Tuesday, December 09, 2008 at 07:46PM GMT by comparing this person's geographical knowledge against the Web's Original Travelogue's 3,409,467 travelers who've taken the challenge.
Voulez-vous Citroën avec moi?
Voulez-vous Citroën avec moi?
sreda, 17. december 2008
Kanomeljske klavže
O Kanomeljskih klavžah je bilo že veliko napisanega in povedanega, to, da se nahajajo na Vojskem, pa ni znano skoraj nikomur. Nekoč sem na internetu pregledoval atlas okolja pri Agenciji republike Slovenije za okolje, pa sem povečal tudi območje klavž. V okolici klavž so bile narisane tri mejne črte, pa sem kliknil še imena naselij. Malo pod klavžami je tromeja med Srednjo in Gorenjo Kanomljo in Vojskim, vendar so klavže še zmeraj na Vojskem. Zadevo sem natisnil in pokazal nekaterim Kanomeljcem. Slučajno sem naletel tudi na gorečega lokalpatriota, pa se je začelo. Da jaz nimam pojma, kje je kanomlja, da sem vso stvar ponaredil, da so se na katastru zmotili, pa da bo on šel na kataster in jim povedal kje so meje Kanomlje in bla, bla, bla...
Tisti atlas je pravzaprav skeniran kataster oz. zemljiška knjiga, kar pa je uradni dokument in nanjga nimam nikakršnega vpliva. Včasih so meje postavljene nerazumno, vendar so pač kakor so. Tudi Kanomlja je bila pred 50 leti večja. Proti Cerknem je segala do Goloba, na drugem koncu pa v Čekovnik, zdaj pa je omejena le na našo dolino.
Za mojo dyano sem vedel, da je uvožena iz Italije, zdaj pa sem dobil dokaz, da je bila v Italijo uvožena iz Španije. Ko sem bil na izletu v Španiji in sem zagledal morje, sem se brž spomnil na mladinsko nadaljevanko "Modro poletje". Ko sem bil v osnovni šoli, je bila tista nadaljevanka zelo popularna. Mogoče se kdo še spomni oseb iz filma. Fantje so bili Tito, Piranja, Kike, Havi in Pančo. Punci sta bili Bea in Desi, zraven pa sta bila še slikarka Hulia in stari mornar Čankete. (Imena sem napisal fonetično, ker ne znam napisati tiste trapaste "nj" po špansko.)
To so friki iz omenjene nadaljevanke
Nekje sem dobil izzsek iz nadaljevanke, na njem pa se točno vidi, da se Julija vozi z mojim avtom.
V soboto 25 oktobra smo se naložili na avtobus in se odpravili proti Španiji ali bolj natančno, proti Kataloniji. Vmes smo se vstavili tudi v Monaku, tam smo si (spet) ogledali knežjo palačo (bolj od daleč) nato pa smo šli še v kazino. Tam sem zapravil 13€, vendar jih nisem zaigral, toliko je pač stalo pivo.
Knežja palača
Nadaljevali smo pot in zjutraj prišli v Španijo. Najprej smo se vstavili v Figueresu, kjer se je rodil in je tam tudi pokopan Salvador Dali. Ogledali smo si njegovo galerijo, kjer je obenem tudi njegova grobnica. Brez hecov, tip je bil vsekan.
Dalijeva grobnica
Po ogledu smo nadaljevali do znanega letovišča LLoret de mar, kjer smo se nastanili v hotelu, nato pa smo imeli do naslednjega dne prosto. Hotel je imel bazen, da smo se lahko kopali, zvečer smo raziskovali mesto, predvsem betule.
V ponedeljek smo se zapeljali do barcelone. Najprej smo si ogledali katedralo Sagrada familia, gradijo jo že od leta 1882 in še ni končana. Načrte zanjo je narisal znan katalonski arhitekt Antoni Gaudí.
Sagrada familija
Nadaljevali smo v mestni park Güell nad Barcelono, tudi za ta park je načrte narisal Gaudí. Park je pod zaščito UNESCO.
park Güell
park Güell Pri tem zmaju se je bilo skoraj obvezno slikat, jaz pa sem pil vodo.
Pot smo nadaljevali na stadion FC Barcelona. Nič posebnega, stran vržen denar za vstopnico, videli pa smo le prazen stadion.
Stadion FC Barcelona
Nadaljevali smo na Montjuic kjer so bile leta 1992 Olimpijske igre. Takrat je prvič nastopila slovenska reprezentanca.
Olimpijska plamenica
Olimpijski stadion
Sledil je ogled akvarija, zanimivo je to, da ti nad glavo plava morski pes.
Murski pos
Po ogledu akvarija smo se odpravili na Ramblo, to je ena bolj zanimivih ulic v Barceloni, kot Čopova v Ljubljani. Vodič na je ves čas strašil z nekimi žeparji, vendar niso nikogar od naših okradli.
Živi kipi na Rambli
Spomenik Kolumbu
Po Rambli smo se vrnili v hotel, nekatri so potem šli na ogled flamenka, nekateri pa smo ostali v LLoretu.
V torek smo šli najprej v vinsko klet Codorniu, kjer pridelujejo penine, po Katalonsko se reče kava, klet se nahaja v petih etažah, dolga pa je 36 km. Pridelajo 60 miljonov steklenic letno. Zalagajo pa tudi zmagovalce pri Formuli 1.
Vinska klet
Na ulici sem opazil eno čudno vozilo
Volkswagen group
Ogledat smo si šli Montserrat, to je hrib, kjer imajo v samostanski cerkvi črno madono, ki je zavetnica Kataloncev. Malo nam je nagajalo vreme, če ne bi šli z vzpenjačo še na vrh hriba.
Samostan Montserrat
Zvečer smo šli na viteške igre, tam so nam postregli z juho in piščancem, vse pa smo jedli brez pribora. Po viteških je bil še ogled flamenka, živi dolgčas, nato pa povratek v hotel.
Viteške igre
Flamenko
Zadnji dan smo lahko malo dlje poležali, sledila je vožnja do Girone in nato z letalom do Brnika. Z letalom sem se sicer že vozil, tudi sam sem pilotiral, vendar pa sem bil v potniškem prvič. Prvič pa sem tudi srov pa letu.
Letos je izlet v Pariz organiziral Citroën klub Slovenije. V planu je bil ogled citroenovega konzervatorija in pariškega avtosalona. No, tega zadnjega sem prav z veseljem preskočil, saj me novi avti ne zanimajo, dolgonoge lepotice pa lahko vidim tudi na koledarju. Z nami je šel tudi en Francoz, sicer član našega kluba, upali smo, da bo prevzel vlogo turističnega vodiča, pa se je naredil Francoza, saj je bil, kot večina, tudi on prvič v Parizu, pa še slovensko ne zna. V četrtek smo se dobili v Ljublani, od koder smo krenili preko Strasbourga v Pariz. Po nočni vožnji smo dopoldne prispeli v Pariz in šli direktno v konzervatorij. To je tovarniški arhiv, kjer imajo spravljene vse modele avtov, ki so jih naredili. Tam jih popravljajo, restavrirajo in vzdržujejo.Fotografiranje je bilo dovoljeno, vendar le za lastno uporabo in ne za javno objavo, tako, da da bom objavil le fotografije, ki sem jih posnel zunaj. Eden prvih prototipov. Ob začetku prve svetovne vojne so jih skrili za lažno steno na nekem seniku, odkrili pa šele leta 1990.
Ta avto mi ni čisto znan, videti pa je kot nekekšen dirkalni CX.
Puščavsko vozilo, ki so ga izdelali namensko za snemanje filma. Pa ne vem katerega.
Po salonu je sledil obisk citroënovega butika C42 na Elizejskih poljanah in nato prosto po Parizu. Odločili smo se za vzpon na Eifflov stolp. Za čakanje na dvigalo ni bilo časa, zato smo se povzpeli po stopnicah na drugi plato.
S tem pa je dirkal Sebastian Loeb
To sliko sem poslikal na drugem platoju Eifflovega stolpa, prikazuje pa Evropsko unijo. Na povečavi se bolje vidi, kje je Slovenija.
Zvečer smo se odpravili do hotela z zvenečim imenom PREMIERE CLASSE. Hotel je bil sicer čist, vendar so bile sobe bolj podobne zajčnikom. Sam hotel se nahaja vsaj 20 km iz Pariza, zato ni bilo nič z nočnim doživetjem mesta. Zraven hotela je bil majhen bife in trgovina, last nekega Maročana. V bifeju je imel hitro hrano in zraven hrane stregel le brezalkoholne pijače, zato nas je poslal kar v svojo štacuno, naj si tam kupimo pivo in pridemo nazaj v bife. Seveda nismo imeli nič proti in zabava je trajala, dokler mu nismo izpraznili vsega hladilnika. Na koncu je priznal, da v devetih letih, odkar ima lokal, še ni doživel kaj podobnega. Dopoldne, ko smo odhajali, pa je imel še zmeraj zaprto.
Lokalček pri Maročanu Hasanu. Naš sekcijski predsednik Matija je šel s to temnopolto punco plesat, za lon pa ji je častil pico.
Ko smo prišli spet v Pariz, so šli nekateri na avtosalon, večina pa na ogled mestnih zanimivosti. Skupina sedmih se nas je odločila, da gremo pogledat razstavo ob 60 letnici spačka. Z metrojem smo se odpeljali na drugi konec mesta, v Mesto znanosti, kot se razstavna hala imenuje. Na metroju ni šlo brez lokalnih klošarjev, eden je igral na trobento, baba pa je narodu obirala denar. Nekdo iz naše skupine pa je bil malo hud in je rekel, da mu jo bo zvil in v rit zatlačil, če še enkrat zatrobi. Po Mestu znanosti nas je zagrabila lakota, zato smo se odpravili na pariško specialiteto kebab. Ravno pri kosilu smo izvedeli, da je v prometni nesreči umrl Jörg Haider. No, pa je še en lopov šel svirat kurcu. Popoldne smo se sprehajali ob Seni, kjer je bolšji sejem, na koncu smo prišli pred katedralo Notre Dame, kjer sem ostalim pokazal, kje je točni center Pariza. Počasi smo se odpravili proti avtobusu, spet je sledila nočna vožnja domov. Mesto znanosti